Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Skoraj vsi vedo, kdo bo odločil volitve

Postal je že kliše (morda sem tudi sam nekaj malega pripomogel k njegovi krepitvi), da desnica stopa na volitve usklajena, levica pa nevarno razdeljena.

To je seveda res. Desno od sredine imamo zopet "trojček", lično porazdeljen po ideološki sferi kot še nikoli, nenapisani pakt o nenapadanju med strankami pa prekinjajo le Janševe cinične puščice proti Logarju, ki ne škodijo nobenemu od njiju.

Vsaka od strank nagovarja svoj del volilnega telesa in njihova vsota se v anketah približuje tistim 45-46 odstotkov, ki so maksimum, na katerega sme upati desnica v Sloveniji, a so obenem lahko že dovolj za sestavo sicer tesne parlamentarne večine.

Ta se zdi toliko bolj verjetna zaradi gneče na drugem polu, kjer kar nekaj strankam grozi, da bodo ostale pred vrati parlamenta. Trenutno je ta grožnja največja za Prebiličev Prerod in Kordiševe "Mi, socialisti" (Kordiševa antipatija do medijev in komentatorjev se kaže tudi v izbiri imena, za katerega si moramo razbijati glavo, kako ga sklanjati). Obema niti ne kaže tako slabo, kar je pravzaprav najnevarnejši scenarij za levico: obeta namreč, da bo nezanemarljiv delež glasov vržen stran, razporeditev parlamentarnih sedežev pa bo še bistveno bolj ugodna za stranke desne opozicije kot njihov volilni izkupiček.

Seveda se te nevarnosti zavedajo tudi volivci sami, še bolj pa mnenjski voditelji in predstavniki tistih strank, katerih uvrstitev v parlament je zagotovljena: in vsi od njih bodo v zadnjih tednih pred volitvami začeli usklajeno kampanjo za, kot radi rečejo Italijani, "koristni glas" (voto utile). Čisto možno je, torej, da se bodo glasovi, ki se zdijo zdaj razkropljeni med mnoge opcije, nazadnje zedinili okoli koalicijskega trojčka. A na to ne gre kar tako računati.

Obstaja namreč velik delež volivcev, ki jih je Golobova vlada razočarala: vprašanje je, ali bo strah pred Janšo spet dovolj, da jih privabi na volišča, kjer si bodo zatisnili nos in glasovali za stranke "realno obstoječe levice". Še zlasti, ker so se v zadnjih dveh desetletjih odvadili take požrtvovalne lojalnosti, saj so doslej vedno imeli tretjo opcijo med abstinenco in podporo "realno obstoječi levici": tokrat kredibilnega "novega obraza" ni in zato nikakor ni jasno, kako se bodo vedli volivci.

A po mojem glavni problem leve sredine v tej volilni kampanji ni toliko razdeljenost, kot predvsem to, da porazdelitev med strankami ne ustreza razdelitvi interesov in ideoloških usmeritev med njenimi volivci.

Res je, "Mi, socialisti" so zasedli jasno definirano nišo tistih, ki so nad Golobovo vlado razočarani, ker je premalo leva. Toda verjetno nobena vlada doslej (in mislim dobesedno nobena) ni zapustila manj grenkega priokusa med izrazito levičarsko usmerjenimi volivci: nobena vlada doslej ni izvajala tako konsistentnega nabora izrazito levičarskih politik in ukrepov kot Golobova.

Tega se jasno zaveda stranka Levica, ki je bila navsezadnje najbolj zaslužna (ali, če hočete, odgovorna) za to. Zato je svojo kampanjo jasno kalibirirala na volivce, ki želijo, da se ta trend nadaljuje tudi v naslednjem mandatu.

In tudi tisti med njimi, ki menijo, da obrat v levo ni bil dovolj izrazit in verjamejo, da bi še bolj leva stranka pripomogla h krepitvi socialistične umeritve naslednje vlade, bodo morali razmisliti, ali se jim zdi opcija, da bi uspel Miha Kordiš, s tistimi maksimalno štirimi odstotki, na katere sme računati, enako uspešno manevrirati med čermi koalicijskih pogajanj in izsiliti bistveno večje koncesije, zelo verjetna.

Večji problem za levo sredino je, da brez svoje stranke ostajata dve drugi skupini, ki sta leta 2022 podprli sedanjo koalicijo. Na eni strani tisti, ki so glasovali za Svobodo zaradi zaščite pravne države in neodvisnih institucij. Razočaranje med njimi je upravičeno veliko. Stanje v številnih institucijah, ki bi morale biti neodvisne (policija, nacionalna RTV, navsezadnje tudi KPK, ki je nedavno lepo razkazala svojo brezzobost) je dokaj klavrno in ne Levica ne SD, iz obzirnosti do največjega koalicijskega partnerja (pri SD pa tudi zaradi lastnega masla na glavi) niso pripravljene zahajati te teme.

Druga skupina volivcev so tisti, ki so v Golobovi obljubi izpred štirih let, češ da bo njegova vlada v programskem smislu "malo leva, malo desna", pogrešali drugi del enačbe. SD je sicer pod Hanovim vodstvom začela signalizirati večjo naklonjenost do interesov podjetnikov, a vprašanje je, koliko je ta klasična esdejevska "rihtokracija" privlačna za volivce, ki si želijo predvsem meritokracije in debirokratizacije, ne pa paternalističnega razdeljevanja ekonomskih prednosti tistim skupinam podjetnikov, ki so najbližje oblasti.

Obe skupini je uspel uspešno nagovoriti Logar. "Nagovoriti" je morda pretiran izraz: navrgel je dovolj klišejev (kaže, da je mnoge od njih generiral kar s pomočjo umetne inteligence), ki vzbujajo upanje na politiko, bolj pozorno do meritokratskih in liberalnih vrednot. A praznina, ki zeva iz njegovega projekta, je še vedno tako oglušujoča, da bo verjetno kar nekaj volivcev iz obeh skupin najraje ostalo doma.

Jih bo uspel vsaj deloma privabiti Prebilič ali trpi za enakim sindromom nedoločenosti kot Logar? Se bo veliki met posrečil Piratom, ki so na lokalni ravni v Ljubljani pokazali, da mislijo s svojim radikalnim protikorupcijskim programom bistveno bolj resno od preostalih strank?

Naj bo tako ali drugače, stari kliše, da se bo volitve odločale na sredini, letos znova drži, ne glede na ideološko polarizacijo. Zdi se, da se tega zavedajo skoraj vsi: a hkrati nihče še ni našel formule, s katero navdušiti ta odločilni del volilnega telesa in ga motivirati, da se odpravi na volišča. Ura pa nezadržno tiktaka.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.